Pravi obraz EU

/ Strokovni članki

Pendreki in borzni optimizem.

Najpomembnejši delniški indeksi so v zadnjih dneh znova dosegali rekordne vrednosti, tako ameriški, kot evropski. Avgustovski krajši preplah je definitivno mimo, med vlagatelji znova prevladujeta optimizem in evforija. Rekordno visokim vrednotenjem se tako pridružuje rekordno nizka volatilnost ter rekordno visoka stopnja bikovsko naravnanih vlagateljev. Navdušenje vlagateljev tokrat pogreva predvsem napovedana davčna reforma v ZDA. Ta naj bi precej znižala davčno stopnjo za obdavčitev dohodkov pravnih oseb (dobička), ki je nominalno gledano ena najvišjih na svetu (zvezna stopnja je 35%, čemur se nato prišteje še nekaj odstotkov odvisno od posameznih zveznih držav).

Ob tem dejstvu večina komentatorjev pozabi omeniti, da je dejanska efektivna stopnja davka, ki ga podjetja plačujejo bistveno nižja od nominalne zaradi uporabe olajšav, davčnih oaz ipd… Dejanska stopnja davka na dobiček pravnih oseb, ki jo trenutno plačujejo ameriške korporacije je nekje okrog 20% (glej priloženo sliko), kar je ravno toliko kolikor je tudi predlog v novi davčni reformi. Davčna reforma torej sama po sebi ne bo pomenila renesanse korporativnih dobičkov, saj ameriška podjetja že sedaj plačujejo, najnižje efektivne davke na dobiček po drugi svetovni vojni (zrcalna slika tega je seveda tudi najvišje razmerje med dolgom in BDP države po drugi svetovni vojni). A finančni trgi so pač znani po tem, da radi slišijo samo eno stran zgodbe…

efektivna stopnja davka na dobiček pravnih oseb v ZDA

Borzni optimizem je zanimiv tudi zaradi nedavnega prikaza demokratičnih metod discipliniranja ljudstva v eni od večjih članic EU, Španiji. S čeladami, ščiti in pendreki opremljeni policisti so si dali duška nad nezaščitenim prebivalstvom, ki je na vhodih šol čakalo, da odda svoj glas na volišču. Še posebej glasen je molk uradnega Bruslja, ki še dober teden po dogodkih ne zmore podati jasnega mnenja ali je nasilje vredno obsodbe ali ne. Ta isti Bruselj je na drugi strani hitro pripravljen pozivati k varstvu človekovih pravic, ko gre za kršitve na nekih oddaljenih koncih sveta. V osrčju EU pa očitno pretepanje lastnih državljanov (neoboroženih in nenevarnih!) ne predstavlja kršitve pravic. Človekove pravice v Venezueli, Tibetu ali Mjanmaru so v očeh Bruslja najbrž vredne več od človekovih pravic na tleh EU.

Da ne bo pomote, ta dogodek je treba razumeti in gledati širše in se spomniti na izjavo šefa Evropske Centralne Banke Maria Draghija, ki je leta 2012 zatrdil »da je ECB pripravljena storiti karkoli bo potreba, da se ohrani evro«. Seveda ECB ni neposredno vmešana v sramotno dogajanje v Kataloniji a je treba vedeti, da lahko katalonska neodvisnost (in dokaj verjetno kmalu za njimi še baskovska) sproži daljnosežne posledice, ki utegnejo destabilizirati ogromen španski javni dolg. Tudi in najbrž predvsem zaradi tega je uradni Bruselj v tem primeru raje tiho. Do sedaj je reševanje evra rušilo predvsem zakonodajne mejnike, kot denimo prepoved neposrednega monetarnega financiranja državnih proračunov ali arbitrarni izbris imetništva bančnih obveznic. Dogajanje prejšnji konec tedna dokazuje, da prehajamo na nov nivo, ki ne izključuje več uporabe fizične sile. Velika evropska ideja je torej pokazala svoj pravi obraz, besedna zveza »karkoli bo potreba« pa dobiva vse bolj nedemokratičen prizvok.

Peter Mizerit
Vodja službe za upravljanje s tveganji


Nazaj na arhiv